Najprej smo se seveda ustavili na Lomu, kjer je vsak udeleženec ekskurzije prejel sendvič, katerega se ne bi branili, tudi če bi fizično garali vso pot do Loma, saj je moralo zdržati do kosila. V Divači sta nas pričakala predsednik PVD Sever za Primorsko in Notranjsko, Fabio Steffe in v letu 1991 komandir oddelka milice v Divači Vidmar. Popeljala sta nas do kamnitega spomenika z napisom »DAN PREJ« na križišču cest pred Divačo, spomenika, ki opominja, kdaj se je za Primorce in Notranjce začela osamosvojitvena vojna. S svojo zanimivo pripovedjo sta nas seznanila o dogajanju ob začetku osamosvojitvene vojne na njihovem območju in zakaj zanje velja »dan prej«. Predsednik našega društva se je po končani predstavitvi o takratnih dogodkih domačinom zahvalil. Nas pa je avtobus odpeljal naprej - ali nazaj, proti Notranjski, v Cerknico. Ustavili smo se pri turistični kmetiji Kontrabantar. Iz avtobusa smo potegnili gasilski mizi in klopi, pa posodo z okusnimi rebrcami in ocvrtimi piščančjimi kračkami. Še nekaj kislega, zaradi lepšega še kruh, pa je vsak prevzel svojo porcijo, si našel prostor na klopi in mmm, odlično kosilo, smo si bili vsi enakega mnenja. Potem pa se je pričela naša pustolovščina, ko nas je gospodar kmetije z dvema lojtrnikoma popeljal do jezera. Spotoma smo si ogledali in slišali, kdaj in do kje je bila višina jezera najvišja, kako se drsajo po jezeru, pa seveda smo menda kar vsi po vrsti fotografirali, drug drugega na lojtrniku, čolne v jezeru, ptice in rastline. Po vrnitvi na kmetijo smo klopi in mize pospravili nazaj na avtobus ter se odpeljali počasi proti romantičnemu gradu Snežnik, ki ga upravlja Narodni muzej Slovenije. Ob strokovnem vodenju smo si grad, katerega so gospodje Snežniški postavili v 13. stoletju, ogledali, dobili vpogled v plemiško življenje, v  štirih etažah gradu smo si lahko ogledali tudi obširno zbirko stilnega pohištva iz 18. in 19. stoletja  in drugo opremo iz časov knezov, ki so bili zadnji lastniki gradu. Pa vendar je enkrat treba domov. Vsi zadovoljni, pa še vreme je delalo za nas, prijetno utrujeni, smo se odpeljali. Na Lomu še enkrat zadnji postanek, na kremšnite, tortice, osvežitev, potem pa naravnost domov.